EPK EPK

Ljubljana EPK 1821

18. 2. 2020
MGML Arhiv MG 9352 Out v2
Simbol habsburške oblasti v deželi - dvoglavi orel Karel VI. Na pročelju Magistrata je visel med ok. 1730 do 1918. Mestni muzej Ljubljana / MGML foto: Matevž Paternoster
Janez Polajnar square v2
Janez Polajnar
je kustos in zgodovinar v Mestnem muzeju Ljubljana.
Večina nas skuša razumeti sedanjost skozi preteklost: najprej lastno eksistenco kot odraz preteklega življenja, zatem družbeno sedanjost kot odraz zgodovine. Zdi se, da se ta ponavlja, a v resnici se ne. Da bi razumeli sedanjost, moramo vse te številne vzporednice misliti v procesih dolgega tranjanja.

Pred 199 leti se večina Ljubljančanov najbrž niti ni dobro zavedala, kaj se je zgodilo. Ko so se na kongresu Svete alianse v Opavi decembra 1820 odločili, da svoje delo nadaljujejo v Ljubljani, se je mesto v prvi polovici naslednjega leta za štiri mesece znašlo v središču najvišje evropske politike. Nikoli prej in tudi ne pozneje se v Ljubljani naenkrat ni zbralo toliko najvišjih predstavnikov držav in njihovih pooblaščencev.

 

A še preden so se januarja v Ljubljani začeli zbirati pomembni gostje, je mesto začelo dobivati lepšo podobo. Da bi bilo tudi na zunaj bolj prikupnega videza, so popravili nekatere razdejane ljubljanske ulice in trge, pohiteli pa so tudi z izravnalnimi deli na Kapucinskem (danes Kongresnem) trgu. Poleg tega so uredili zanemarjeni branjevski trg ter obnovili zvožene ali manjkajoče mostnice na Špitalskem in Čevljarskem mostu. Za čiščenje cest in ulic so najeli posebne delavce. Dotlej so jih pometali kaznjenci z Ljubljanskega gradu, vendar pa naj bi ti po besedah mestnega župana z rožljanjem svojih verig visoke kongresne goste samo motili. Poleg tega so Ljubljančani tik pred pričetkom kongresa začeli obnavljati staro gledališče, »da bi se vsaj delu visokih gostov primerno predstavili«.

Politično popolnoma mirna Ljubljana je bila pravo nasprotje dogajanja v Evropi. Ob nenavadno toplem in lepem vremenu v zimskih mesecih se je kongresnikom tako priljubila, da je Metternichov svetovalec Friederich von Gentz ob koncu kongresa v pismu zapisal, da ne bi imel nič proti, če bi se kongres zavlekel vse do naslednje zime. Tudi Ljubljančani niso ostali ravnodušni. Gledališke predstave in koncerti so bili ves čas zasedanja dobro obiskani. Posel ljubljanskih trgovcev, obrtnikov, gostilničarjev in drugih pa je ob množici dobro preskrbljenih gostov cvetel.

 

Nova evropski red in Sveta aliansa

Evropski kontinent je leta 1820 doživel neke vrste déjà vu. Španski kralj Ferdinand VII. je bil marca 1820 prisiljen popustiti revolucionarnemu vrenju in priseči na ustavi – strah pred novo francosko revolucijo je med evropskimi dinastijami zavel kot leden zimski veter, a tokrat so monarhije revolucionarni izbruh pričakale bolje pripravljene.

Magistrat 1821

Velikonočna procesija na Mestnem trgu pred ljubljanskim magistratom leta 1821. Mestni muzej Ljubljana / MGML; foto Marko Zaplatil

Podobo novega evropskega reda so urejali končni akti dunajskega kongresa iz leta 1815. Ti so imeli za cilj, da se v evropskih državah obnovi dinastična oblast ter da se na tej obnovi starih razmerij ustvari podlaga za mir. Zaradi izkušnje dolgoletnega vojskovanja, stalne vojne pripravljenosti in s tem stroškov, ki so bremenili državne blagajne, pa tudi zaradi še trajajoče nevarnosti revolucije so evropske monarhije od leta 1813 razvile kompleksen sistem zavezništev, ki je končno privedel do obrata in zmage koalicije nad Napoleonom, v veliki meri nadomestil v 18. stoletju prevladujoče strateško in vojaško rivalstvo med državami in ustvaril pogoje za mir in stabilnost v Evropi. Šlo je za izraz nove evropske politike, ki je predvidevala pogostejše sodelovanje velikih sil z namenom ohranjanja miru in ravnovesja moči med evropskimi državami.

A če je bilo protinapoleonsko zavezništvo ustanovljeno predvsem z namenom preprečitve ponovnega vzpona militarizma v Franciji, je na drugi strani Sveta aliansa (1815), v katero so se združile Rusija, Avstrija in Prusija, nastala kot svojevrstna dodatna zavarovalna pogodba monarhov. Dinastični vladarji so zavezništvo razumeli kot instrument, s katerim bi po potrebi lahko nastopili proti širjenju idej francoske revolucije in proti liberalnim revolucionarnim gibanjem v Evropi.

Le dobro leto po kongresu v Aachnu jeseni leta 1818, na katerem so velesile medse ponovno sprejele Francijo, sta se ureditev in enotnost zavezništva znašli pred resno preizkušnjo. Španski kralj Ferdinand VII. je bil po januarski liberalni vstaji marca 1820 prisiljen priseči na ustavi.

Dogajanje v Španiji je vznejevoljilo predvsem ruskega carja Aleksandra I., ki je želel nemudoma aktivirati Sveto alianso in posredovati v imenu legitimnosti. A ker Francija tega še ni zmogla, se tudi Avstriji ni zdelo pametno vztrajati z idejo, ki ji je Velika Britanija odločno nasprotovala.

Če Sveti aliansi v Španiji še ni uspelo posredovati, se je že v Italiji zgodba odvila drugače. Revolucija v Kraljestvu obeh Sicilij je bila preprosto preblizu Avstrije, ključnega tvorca evropske ureditve iz leta 1815. Zunanji minister Klemens von Metternich je bil odločen: neapeljska revolucija ogroža stabilnost in red evropskega kontinenta, vzpostavljena na dunajskem kongresu, zaradi česar ima aliansa pravico posredovati.

Predstavniki Svete alianse so se na željo ruskega carja sestali na kongresu, za kraj pa določili Opavo, kraj v avstrijski Šleziji, kamor so povabili tudi predstavnike Velike Britanije in Francije. Toda zastopnika obeh zahodnih držav nista mogla pristati na vztrajanja Svete alianse in podpisati zapisnika s splošnimi intervencijskimi načeli in načinom njihove uporabe v primeru Kraljestva obeh Sicilij. Zasedali so že vse od 20. oktobra 1820, ko so na Metternichov predlog decembra medse povabili kralja obeh Sicilij in predstavnike italijanskih držav, za kraj srečanja pa določili Italiji bližnjo Ljubljano.

 

Kongres v Ljubljani

Prisotnost kralja Ferdinanda I. in italijanskih dvorov je okrepila legitimnost intervencije in Avstrija se je kljub britanskemu nasprotovanju in zadržanemu stališču Francije počutila dovolj podprto, da je Metternich 6. februarja ukazal avstrijski vojski, naj prekorači Pad. Revolucijo so hitro zadušili in ljubljanski kongres je 26. februarja zaključil svoje delo, a takrat so v Ljubljano že pricurljale vesti o revoluciji v Piemontu. Metternich kongresnikov, ki so še ostali v Ljubljani, za mnenje ni več spraševal, temveč je – ob podpori ruskega carja – kongres le še obvestil o novi intervenciji. Tudi piemontska revolucija ni trajala dolgo. Avstrija je z vojaškim posredovanjem zaščitila svoje interesno območje in v obeh kraljevinah ponovno vzpostavila »legitimni red«.

Že naslednji kongres pa je bil tudi zadnji. Sveta aliansa je v Veroni leta 1822 pritrdila francoskemu kralju Ludviku XVIII. in njegovi želji po posredovanju v Španiji, a je mandat francoski intervenciji pomenil tudi postopni zaton kongresnega sistema. Kongres v Veroni je med drugim razgalil neenotnost zaveznikov in odkril nepremostljive razlike med kontinentalnimi silami in Veliko Britanijo, ki je dosledno nasprotovala intervencijam. Ta se je z novim zunanjim ministrom umaknila iz sistema evropskih zavezništev in se usmerila v zaščito lastnih interesov eno njenih prvih dejanj je bilo priznanje neodvisnosti španskim kolonijam.

V Ljubljani sta Metternich in Sveta aliansa dosegla pomembno zmago nad liberalnimi gibanji in načeli francoske revolucije o suverenosti naroda. Sveto zavezništvo je bilo na svojem vrhuncu. Toda »večni red in mir« sta imela vedno več nasprotnikov. Metternichov sistem je (tudi z orožjem) uspešno zadrževal nacionalna in liberalna vrenja in ohranjal avstrijsko prevlado v Italiji in Nemčiji vse do leta 1848, ko pa se je tudi vsemogočni kancler pred revolucijo zatekel v London ...