EPK EPK

Ana o Prešernu

16. 2. 2020
preseren specimen 2
ana schnabl v2
Ana Schnabl
Ana Schnabl je pisateljica in urednica. Njen prozni prvenec Razvezani je požel dve nagradi in dve nominaciji. Pred izidom je njen prvi roman Mojstrovina.

France Prešeren mi gre na živce. Tako čutim, odkar smo se v srednji šoli podrobneje ukvarjali z njegovim življenjem. Dela prej tako ali tako nisem posebej globoko cenila. Daleč od tega, da bi se mi zdel slab, Sonetje nesreče, na primer, se mi zdijo prenapeti, ampak takšna sem nekoč bila tudi jaz. Lahko sem jih razumela. Toda lik, uh. Ali natančneje, mitologija, ki sta jo čas in literarna zgodovina spletla okoli njegovega življenja, uh uh.

 

Seveda revež France ni kriv, da je iz dejstev, ki jih o njegovem življenju poznamo, zrasla veličastna mitologija. Precej pozno, morda na fakulteti, me je oplazila vest, da umetnostni kanon to počne z vsemi svojimi moškimi – najprej povzdigne njihovo delo, nato pa poviša tudi njihov značaj, pa naj bo še tako zavržen (kjer se ga eksplicitno ne da povišati, kot v primerih Hamsun, Pound ali Picasso, se značaj preprosto ignorira ali pa predela v kurioziteto). Ves čas literarni kanon tako naseljujejo neki strašno ranljivi, posebni, rahločutni, romantični, frustrirani, zapleteni, a strašno nadarjeni tipi. Kaj je literarni talent v primerjavi z nasilništvom, mizoginijo, odvisnostjo od drog?

Khm.

No, ne trdim, da je bil France težkokategorni bedak, vseeno pa nikjer in nikoli nisem zasledila, da bi se njegovega lika kdo hotel kritično lotiti. Vpitje in ploskanje me motita, ker nisem prepričana, da si kdorkoli, ki tlači presvitlo zemljo, zaradi svojega značaja to sploh zasluži. Če drugega ne, bi se s kritičnim pretresom Prešernovega lika veliko naučili o dobi, v kateri je živel. Še bolj pa o ljudeh na splošno.

Poglejmo, torej:

  • 4.1833 je Prešeren v trnovski cerkvi zagledal Julijo Primic, dekle iz bogate ljubljanske družine, in se vanjo zaljubil. Ta ljubezen – vir Wikipedia – je močno vplivala na njegovo nadaljno ustvarjanje. Vanjo se je – vir mitologija – nesmrtno zaljubil. Julija ga za moža ni hotela, čeprav – vir mitologija – je bil veličasten človek.
  • Postal je odvetniški pripravnik pri prijatelju Blažu Crobathu, avstrijske oblasti pa mu niso dovolile ustanoviti samostojnega odvetniškega mesta, ker je bil politično sumljiv. Prešeren je bil – vir mitologija in poezija – svobodomiseln, velik človek.
  • Z Jernejem Kopitarjem in ljudmi okoli Kranjske čbelice se je zapletal v abecedne vojne in Kopitarju poklonil tudi nekaj zasmehljivih verzov. Prešeren – vir mitologija – je gojil veliko zanimanje in ljubezen do slovenskega jezika, zato mu za njegovo usodo ni bilo vseeno.
  • Spletel je razmerje s štirinajstletno Ano Jelovšek, ki mu je rodila tri otroke. Z njo je imel zapleteno razmerje, ki ga je skrhala zlasti Jelovškina odločitev, da da prvega otroka v rejo. Čeprav nista bila polnokrvni par, je Prešeren za otroke finančno skrbel. Prešeren – vir mitologija – je bil labilen, a dober, velik človek.

Khm?

Karikiram, seveda, toda karikiram karikaturo. Moja interpretacija znanih dejstev bi bila sledeča:

  • V Julijo se je zaljubil. (Zlobni dodatek: naključje je hotelo, da je bila premožna, on pa ne.) Toda še bolj kot vanjo se je zaljubil v idejo, ki mu je prekleto dobro koristila pri pesnjenju in, če ti kaj koristi pri pesnjenju, je to zelo težko opustiti. Recimo temu kar utilitaristična patnja.
  • Nimam pripomb.
  • Bil je preprosto posmehljiv in privoščljiv in majhen in človeški.
  • Precej narobe, da se sedemintridesetletni moški spentlja s štirinajstletnico in ima z njo tri otroke. Precej običajna zgodovina patriarhata, kjer so (bila) izjemno mlada dekleta trofeje. Z mladoletno osebo, s skoraj otrokom je mnogo lažje upravljati kot s polno razvitim človekom, kajne. Ogabno, doba gor ali dol.

Kaj bi se zgodilo, če bi Prešerna vsi obravnavali na tako nepopustljiv način, kot ga obravnavam jaz? Bi v brezno zgrmela tudi njegova poezija? Ne bi? Zame pravzaprav je. Več, ko sem o njem vedela, manj sem cenila njegovo umetnost. »Podrobnost« z Ano Jelovšek je bila odločilna. In ni edini: Roth, Foster Wallace, Mailer, Cankar, vsi ti tipi mi dvigujejo pritisk in sem se jim bila več kot pripravljena odreči. Dobro pišeš? Fajn, krasno, dobro! Se trudiš biti etičen? Najbolje, najbolj krasno, najbolj fajn!

Ampak ampak, boste rekli, potem lahko izbrišemo zgodovino umetnosti!

Mnja, to je res nerodno, veliko lepih del je nastalo. Mogoče nam ničesar ni treba izbrisati, lahko pa bi jo pričeli problematizirati. In morda bi vanjo, v kanon, končno povabili tudi kakšno žensko. Zagotovo bi se na ravni značaja bolje izkazale. Komaj zdaj namreč dobivamo prave prilike za to, da se ne.