EPK EPK

»Slovenska civilna družba je aktivna in kritična« Intervju z Dušanom Dovčem

7. 12. 2020

Dusan 2

Intervjuji mu niso prijetni, nerad se izpostavlja, pravi Dušan Dovč, nekdanji direktor SCCA in dolgoletni član upravnega odbora Asociacije. Dovču, trenutno aktivnemu v kamniškem Domu kulture, je ljubše delati za druge, jih opolnomočiti. Redek ptič. Ki je, med drugim, s svojim znanjem in izkušnjami kot član delovne skupine odločilno prispeval h kandidaturi mesta Ljubljane za pridobitev naziva Evropska prestolnica kulture 2025, zlasti na področju medmestnega povezovanja in integracije ranljivih skupin. Med katere, jasno, čedalje izraziteje sodijo tudi delavci v kulturi in umetniki.

Kako bi opisali Kamnik, kadar je v top formi (in ne zapuščeno koronski)?

Že pogled iz Ljubljane proti Kamniško-Savinjskim Alpam je navdihujoč. In takšno je tudi mesto z okolico. Poleg dobro znanih Velike planine, Arboretuma Volčji Potok in term Snovik pa se vse več ljudi ustavi tudi v centru mesta. Že Jože Plečnik je z vlakom rad prihajal v Kamnik, kjer je realiziral kar nekaj projektov. V Mekinjskem samostanu je zdaj na ogled razstava o njegovem delu. Poleg naravne in kulturne dediščine pa Kamnik postaja tudi raznoliko urbano središče. Mladinski center Kotlovnica je vzletna točka za mnoge mlade ustvarjalce, v Kamniku se je razvila močna scena ilustratorjev, striparjev in vizualnih umetnikov. Festivala Kamfest in Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine pa Kamnik vsako leto spremenita v pisano festivalsko mesto.

Kakšne pridobitve si meščani Kamnika lahko obetajo od naziva EPK 2025?

S pridobitvijo naziva se bo v Ljubljanski urbani regiji vzpostavilo dva vzporedna procesa: okrepilo se bo kulturno sodelovanje med mesti in začela se bo pripravljati skupna kulturna strategija. Kamnik zastopata dva infrastrukturna projekta, revitalizaciji sakralne in industrijske dediščine. V Mekinjskem samostanu se bo vzpostavilo rezidenčne programe, organiziralo razstave in koncerte. Samostan je bil nekoč tudi izobraževalni center, za katerega so skrbele klarise in uršulinke, v prihodnosti pa to lahko postane prostor ženske ustvarjalnosti. Drugi projekt je Kreativna četrt Barutana. Osrednja točka bo obnova stare šlosarije, Doma kulture Kamnik in KIK-štarterja. Poleg načrtovanih projektov pa bo EPK v regiji spodbujal tudi projekte občanov in občank. Na te procese ne bomo vplivali, ampak bomo zgolj omogočili prostor, opremo in sredstva, da se bodo ljudje samoorganizirali.

Medmestno povezovanje ni rezervirano samo za tovrstne priložnosti oziroma projekte.

V regiji se sosednje občine že uspešno povezujejo, zlasti zaradi bolj »praktičnih« problemov, od gradnje prometnih povezav do skupnih zbirnih centrov za odpadke. Občine se povezujejo v okviru programov razvoja podeželja in lokalnih akcijskih skupin. Za kulturo je tukaj še veliko možnosti – le večkrat se moramo sosednje občine srečati za izmenjavo informacij in pobud za skupne projekte.

Kako mesta spodbuditi k povezovanju?

Pomemben prispevek je že v času kandidature imel Regijski svet LJ 2025, ki združuje uslužbence oddelkov za kulturo, družbene dejavnosti in razvoj vseh sodelujočih občin. Vzpostavili bomo najmanj deset informacijskih točk v regiji, kjer bo vsak občan in občanka dobil informacijo o programu in kako lahko tudi sam sodeluje. Naš namen je, da se regijsko povezovanje krepi na ravni dolgoročnega strateškega načrtovanja. Prav zato bo prva kulturna strategija Ljubljanske urbane regije krepila zavezo povezovanja občin, na ravni prakse pa se nadejamo novih koprodukcij v regiji, gostovanj, npr. gledaliških predstav, pa tudi večje mobilnosti občinstev.

Z delovanjem v nevladnih organizacijah – če izpostavim samo SCCA-Ljubljana in Asociacijo – imate izjemno bogate izkušnje, kar se prevaja tudi v vaš prispevek k prijavni knjigi za kandidaturo EPK 2025. Na kaj ste se na področju delovanja NVO-jev še posebej osredotočili?

Nevladne organizacije so velikokrat drznejše od javnih zavodov v kulturi, mednarodno bolj aktivne in tudi bolj eksperimentalne, dinamične in odprte v nagovoru svojih občinstev. Ta potencial se kaže tudi v projektih nevladnih organizacij, ki segajo od ustvarjalno-tehnoloških taborov za mlade do plesnega spektakla na vodi. S programi izobraževanja in kulturnega managementa želimo zapolniti manko usposobljenega kadra za vodstvene pozicije v kulturi, ne samo nevladnih organizacij, ampak tudi javnih institucij.

V Sloveniji je registriranih nekaj manj kot 28.000 nevladnih organizacij. Kako tolmačite to statistiko?

Številke kažejo, da imamo v Sloveniji aktivno civilno družbo, da posamezniki in posameznice želijo biti kritičen del družbe, ogledalo dnevni politiki. S številkami pa je hkrati tudi težava – zaenkrat smo vsi v istem košu: zajeta so vsa področja (od sociale do ekologije), ni razlik med ljubiteljskimi društvi in poklicnimi nevladnimi organizacijami, torej tistimi, v katerih so posamezniki in posameznice zaposleni, ni podatka, koliko organizacij ima status delovanja v javnem interesu. V okviru naše kandidature smo zato pomembno okrepili tudi statistiko, s katero želimo spremljati delovanje kulturniškega nevladnega sektorja vsaj na ravni Ljubljanske urbane regije. Podatek, koliko kulturniških nevladnih organizacij zaposluje svoje delavce ali pa nudi stalno delo samozaposlenim v kulturi, je pomemben kriterij, da lahko govorimo o profesionalizaciji sektorja. In to vedno znova zagovarjamo pri odločevalcih, ko nam grozijo proračunski rezi.

Prisotnost NVO-jev s področja kulture je za razvoj kulture na državni ravni izjemno pomemben. So dopolnilo, pa tudi korektiv javni kulturni (ne)politiki? Toda to verjetno ni vse?

Kulturne nevladne organizacije so tudi prostor premisleka in eksperimenta, kakšno kulturo, umetnost in nenazadnje družbo želimo imeti. Problem je, ker kulturna politika in javnost nasploh civilni družbi očitata, da javno financiranje in avtonomija ne gresta skupaj. Zato moramo znova in znova opozarjati, kaj je javni interes, kdo ga uresničuje in kdo zanj plačuje. Primer takšne zlorabe je bil očitek, zakaj nevladne organizacije ne plačujejo najemnine, če delujejo v kulturni infrastrukturi v lasti države ali lokalne skupnosti. Ker tako določa 75. člen ZUJIK-a.

Velik del kulturnih akterjev je samozaposlenih, ki se, vemo, v Sloveniji soočajo s številnimi težavami. Ali program EPK odgovarja tudi njim?

Seveda. S programi mobilnosti in rezidencami bomo spodbujali njihovo mednarodno delovanje, s programi usposabljanj in izobraževanj bomo krepili znanja in veščine iz managementa, vodenja organizacij in projektov, s posebnim servisom za prekarne delavce v kulturi pa bomo nudili računovodsko in pravno svetovanje. Program EPK problematiko delavskih pravic nagovarja tudi širše – ustvarjali bomo delovna mesta in merili zaposlovanje v kulturi.

Odločilen del programa EPK Ljubljana 2025 je posvečen tudi integraciji ranljivih skupin.

Ljubljana ima na področju socialnih pravic in socialnega varstva sprejetih kar nekaj dokumentov in akcijskih načrtov, od enakosti spolov do problematike starostnikov. Temu smo sledili tudi v programu EPK, ki je dostopen, vključujoč, decentraliziran. Socialno Ljubljano nadgrajuje s kulturo in se kot zgled solidarnosti širi v regijo. Ranljive skupine niso le del našega občinstva, ampak smo jih postavili v središče umetniškega programa, kot soustvarjalce. Skupaj s starostniki, mladimi, telesno oviranimi, LGBT+ skupnostjo, brezdomci, odvisniki … bomo gradili solidarno družbo.

In kam se boste, ko bo epidemija zgodovina, v Kamniku najprej odpravili?

Ker zdaj delamo od doma, najprej med sodelavce, v Dom kulture Kamnik, ki ga upravlja Zavod za turizem, šport in kulturo Kamnik. Veselim se polne dvorane in aplavza obiskovalcev. Kultura ima neverjetno povezovalno moč. Zame je to tudi najboljša antistresna terapija. Potem pa še v Vratarnico, na katero od kamniških specialitet s polento.

Ana Schnabl

Seznam novic