EPK EPK

Odkritje Prešerna

8. 2. 2020
Odkritje Preserna

Pritisk na sprožilec fotoaparata je akt pripisovanja pomena nekem prizoru. Izbira fotografije za objavo pripisuje dodatni pomen,  pogled na objavljeno ali razstavljeno fotografijo doda še tretjo plast. Poglejmo ta proces od blizu na primeru fascinantne fotografije na ovitku knjige kandidature za naziv Evropske prestolnice kulture.

Odkritje spomenika Prešernu na osrednjem ljubljanskem trgu je bilo leta 1905 nedvomno krovni javni dogodek. (O navdihujoči zgodovini spomenika, katarzičnem ljubljanskem dogajanju in agresivni odklonilni reakciji takratnega škofa preberite več tukaj.) 

Fotograf Ivan Kotar je v tem primeru poročevalec, ne umetnik. Njegov posnetek (shranjen v NUK-u, kjer so nam superljubeznivo priskrbeli sken v visoki resoluciji) je odličen dokument in ne vemo, ali je bil posnetek uporabljen v takratnih medijih.

Med iskanjem možnih posnetkov, ki bi na ovitku naše knjige nosili večplastno sporočilo, nas je pri tej fotografiji najprej pritegnila intriga zastora, s katerim je bil spomenik zakrit, preden so ga predstavili javnosti. Štirje mlaji in velika filmska platna stisnjena v pasu. Forma, ki prej spominja na poznomodernistično črpalko iz socialističnih šestdesetih, kot na svečan dogodek pred prvo svetovno vojno. Forma, ki kliče, da jo obudimo in ponudimo sodobnim umetnikom kot projekcijsko površino.

Dimenzija posnetka, ki presega fotografovo beleženje odkritja spomenika, in je del pomena, ki ga dodaja naša uredniška izbira, je zavest o zgodovinskem in družbenem kontekstu, ki jo s stoletne distance zagotovo imamo. Evforija večletnega pra-participatornega zbiranja denarja za postavitev spomenika očetu nacije, svečanost zaradi katere so v belo Ljubljano, ki je deset let prej zahvaljujoči solidarnosti prebivalstva pregrmela uničujoč potres, pripotovali v kulturno romanje tisoči slovanskih bratov iz soseščine, s katerimi smo snovali skupno državo, dejstvo, da je na glavni trg postavljen poet in ne nekdo, ki bi probleme reševal z nasiljem, kurioziteta pred-Plečnikove ureditve Marijinega trga... 

Na koncu, zdaj, ko je knjiga natisnjena in jo poskušamo opazovati z očmi nevpletenega bralca, vidimo v njej tretjo plast pomena in to je množica detajlov, kot so ljudje na vrhu takrat novozgrajene stavbe Centromerkurja, gospe na balkonu nad lekarno, gardisti s peresi v klobukih in podobno. Ravno ti nebleščavi, skoraj nezgodovinski elementi učinkujejo kot sprožilec empatije kot intimnega časovnega stroja. 

Toplo priporočamo, da se na dan ko slavimo Prešerna, vkrcate v lastno prevozno sredstvo skozi čas. Sliko v visoki ločljivosti si lahko naložite tukaj.

Seznam novic