EPK EPK

Intervju z ddr. Aljošo Pužarjem »Veliko je stvari, ki jih še lahko naredimo«

4. 9. 2020

Aljosa Puzar 3

Aljoša Pužar, sinonim za iskrivost in razgledanost. Avtor šestih kulturoloških knjig in izredni profesor na Oddelku za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede. Še prej profesor na dveh univerzah v Seulu. Še prej soustanovitelj programa kulturnih študij na Reki. Še prej Trst. Nekje vmes Velika Britanija z drugim doktorskim projektom. Sedaj Ljubljana, kamor ga je pripeljal mednarodni razpis za delovno mesto. Pa saj, kot pravi, ni bil prepričan, ali se bo zaradi službe preselil kar na Finsko. No, k sreči se ni. Ne le zato, ker se v Ljubljani dobro počuti, ampak ker je eden ključnih pripravljavcev programa za ljubljansko kandidaturo za Evropsko prestolnico kulture 2025.

 Kaj vas je pritegnilo h kulturnim študijam?

Študiral sem slovanske jezike in književnosti, vendar sem večinoma pisal o italijanski književnosti. Študiral sem tudi kulturni menedžment, a mi je bila teorija bližje. Nikoli pa nisem razvil tiste prazne fantazije o samem sebi kot o filozofu. Če že kaj, potem bi bil raje dober pesnik. Za informacijo – povprečen pesnik sem. Moji prvi obsesiji pa sta bili gledališka igra in režija. Ljudje tega ne vedo, ker pač nisem več aktiven, toda še zmeraj sem boljši igralec kot profesor, čeprav se to dvoje ne razlikuje tako zelo. Le feminizem je prišel nekaj let kasneje, ko sem bil že v poznih dvajsetih, skozi kritiko in samokritiko mojega zgodnjega raziskovalnega dela, ki je bilo v odnosu do spola napačno nevtralno (slepo!). Točno vem, kako se je to zgodilo in kako pomembno je bilo to. Skozi leta sem se spremenil … malo na bolje, malo ne. Vedno gre za nekakšen pobeg, zasuk, obrat … Kulturne študije so tovrstne spremembe in obrate popolnoma podprle.

 V Južni Koreji ste devet let predavali na različnih kulturoloških oddelkih. O Južni Koreji se rado govori kot o Ameriki na amfetaminih, film Parazit pa je takšno stališče verjetno še utrdil. Pa je to sploh ustrezno? Kako bi nam razložili južnokorejsko fascinacijo nad Ameriko in ameriškim?

Južnokorejska fascinacija nad Ameriko ni več tako očitna. To je bilo značilnejše za desetletja hladne vojne, ko se je korejski polotok ideološko razdelil in postal odvisen od močnejših sil. Toda Južna Koreja je zdaj svetovni igralec. Otroci v Domžalah in Trbovljah poslušajo K-pop. Govorimo o stari in bogati kulturi, z nedavno okrepljenim globalnim vplivom. Koreja je v modi in zdaj so ljudje obsedeni s korejskimi kulturnimi produkti, ne pa obratno. Vzhodna Azija je naša prihodnost, v tem ali onem smislu. Vsaj za ljudi z drugih koncev sveta, za mlajše od petdeset let. In to zajema tako distopična kot optimistična pričakovanja.

Kakšna je bila vaša južnokorejska izkušnja?

 Kompleksna, bogata, razplastena, noro težka in lepa. Za povprečneža z nepomembnim akademskim ozadjem sem bil nepričakovano uspešen, vendar sem za to tudi plačal. Globoka utrujenost, politični trki. Pospešil sem do kostolomnih ravni: v Veliki Britaniji sem delal na drugem doktoratu, v Južni Koreji sem hkrati bil profesor. Živel sem na letalih, izgubljal denar, ugonabljal planet (skupaj s svojimi intimnimi planeti). Pri svetovni organizaciji kulturologov še vedno zastopam Vzhodno Azijo, kar je spet nekaj norega … Zdaj sem v Evropi. Stvari so počasnejše. Dovolim si lahko nekaj nostalgije. Spet se lahko opomnim, da sem bil nekakšen anarhist – in sem to še vedno. Kolektiv »Hrana, ne bombe«, anti-NATO kampanje … moje stare aktivnosti in sanje. Ki se zrcalijo v tem, kako predavam, ocenjujem, govorim z ljudmi. Ampak … s to hipstersko frizuro iz 2011? Metro-anarhist? Smešno, pravzaprav. Veste, rad bi živel kot ljubi maček Muri Kajetana Koviča ... Muri in jaz sva iz iste generacije, vendar je on sproščen.

Predavali ste tudi na Univerzi v Trstu in soustanovili prvo katedro za kulturne študije na Hrvaškem, na Univerzi na Reki, kjer ste bili aktivni do 2007. So selitve nujni del sodobne akademske realnosti?

 Da, so. Srednjeveški študenti in profesorji so se selili, neosrednjeveški (to je: sodobni kapitalistični) se tudi. V naši krvi je in do neke mere tudi mora biti. Se pa razlikujejo od selitev, v katere si prisiljen, da bi za svoje otroke poiskal osnovno varnost in hrano. Na tem svetu se pravzaprav selita dve vrsti ljudi: zelo privilegirani in zelo deprivilegirani. Večina ljudi se večino svojega življenja premika zgolj do službe in nazaj. Če sem lahko še osebnejši: za Istrana italijanskih, slovenskih in hrvaških prednikov in za Sredozemca – sploh obstaja še kaj drugega poleg gibanja? Tudi če se ne seliš, se meje, zastave in vojske okoli tebe ves čas selijo … Morja in oceani so povezani.

 Kako pa se po vašem Reka izkazuje kot Evropska prestolnica kulture?

Iskreno, ne gre ji najbolje, zlasti zaradi globokih in podedovanih lokalnih finančnih težav zadnjih let in zaradi slabega kriznega načrtovanja, ki se na koronakrizo ni ustrezno odzvalo. A vseeno se nekaj sposobnih, prijaznih in pametnih ljudi po najboljših močeh trudi, da bi projekt rešili. Držim pesti, da jim uspe. Mogoče pa so v mestu, v katerem največ energije steče v ceneni turizem, v bistvu čudodelniki. Ki se trudijo neko roza pijačo spremeniti v vino … Reka si definitivno zasluži čudež.

Trenutno ste tudi član delovne skupine Evropske prestolnice kulture Ljubljana 2025. Z ekipo ste pripravili podroben in sodoben program. Koliko časa in premisleka terja takšno načrtovanje?

To ni hec – ampak zalogaj. Projekt, ki lahko spremeni veliko stvari za delavce v kulturnem sektorju in za državljane nasploh. Tudi za tiste, ki raje ne bi sodelovali. K sreči je Ljubljana v tem smislu čudež. Kulturna scena, njen obseg in njene moči, je večja od samega mesta. Od meni ljubih anarhistov, ki nam kažejo sredinec, do konservativnih sil – nihče ne bo ostal nedotaknjen. Tako velik projekt je. Polariziral bo, naredil nas bo glasne in energične, včasih bo razdruževal, ampak večinoma združeval. To je za projekt takšnega obsega normalno. Mesto samo je že dokazovalo, da je takšen projekt povsem znotraj njegovih zmožnosti, od Zelene prestolnice Evrope dalje. Trudimo se, da bi pokazali najboljše svetove Ljubljane. Osrednja povezovalna ideja celotnega projekta je solidarnost. Delamo na tem, da jo naredimo resnično, otipljivo, znotraj okvira EPK, seveda, ki je sam po sebi spektakularen oziroma je bil kot takšen pred leti zamišljen. Toda časi so 'zanimivi'. Trenutno smo sredi globalne bitke, bitke za to, o kakšni 'novi normalnosti' sploh lahko sanjamo. Sam delam s partnerji, ki jih spoštujem, z ljudmi, ki se zavzemajo za prave stvari, in ja, seveda, vse skupaj je spet paradoksalno, kakor kulturne študije, kakor kultura sama. Kot prišlek, seveda, ne razumem nekaterih slovenskih razmerij, sporov, iger egov … Torej, sem spet velik srečnež. Svoje strokovno delo lahko opravljam brez pretiranega hrupa.

Ljubljana v svoje kulturne strategije vlaga veliko časa in velik delež proračuna, kar se mestu, ki je postalo sodobno in solidarno, tudi izjemno pozna. Kakšna priložnost je v tem kontekstu EPK za Ljubljano?

Evropska prestolnica kulture Ljubljana 2025 je velika priložnost, da znova domislimo policentrično in decentralizirano kulturno sceno, pa ne samo v Ljubljani, ampak tudi v ljubljanski urbani regiji, v Sloveniji in širše. Ljubljana, ne pa Beograd ali Zagreb, je prestolnica tega, kar napak imenujemo Zahodni Balkan. Tu nimamo prostora za celostno argumentacijo, ampak to je moje iskreno mnenje. Kot takšna ima Ljubljana priložnost, da izboljša svojo vlogo etičnih in dobro organiziranih vrat med svetovi in kulturami in da ostane spoštovana nacionalna prestolnica, kljub svoji majhnosti vredna svoje vloge. Indikatorji socialne kohezije so za velika mesta običajno malce nižji, kulturna statistika je v Sloveniji in tudi v EU žalostno nerazvita. Veliko je stvari, ki jih še lahko naredimo, še posebej, ker se svet pred našimi očmi spreminja. Ta projekt je nastal na idejah, ki prihajajo od spodaj, od posameznikov in nevladnih organizacij, od ad hoc kolektivov in institucij. Solidarnost je lahko prazna beseda, lahko pa gre za otipljiv način dela. Seveda ne pričakujem, da bodo anarhisti podprli evropske projekte, to bi bilo za vse vpletene smešno. Vseeno pa sem prepričan, da bo ta projekt lahko veliko ponudil tudi njim in vsem, ki sanjajo o boljšem svetu, razlikam navkljub. Ko imaš unikatno mesto, ki v kulturni ali kreativni sektor vlaga več kot 11 % sredstev, potem imaš tudi prostor za resnično velike korake. In ta projekt je zagotovo takšen velik korak.

Ana Schnabl

Seznam novic