EPK EPK

Intervju s Tejo Reba, umetniško direktorico projekta Ljubljana Evropska prestolnica kulture 2025

9. 10. 2020

Teja

»Potruditi se moramo, da spet ustvarimo javnost«

Teja Reba je ena odmevnejših slovenskih ustvarjalk, ki je znanje in izkušnje pridobivala med Francijo, Nemčijo, Japonsko, Indijo in Brazilijo. Leta 2016 je nastopila mesto programske direktorice Mesta žensk. Festival, ki se prav te dni odvija v Ljubljani, je zadnji pod njenim vodstvom, saj je pred njo velika in pomembna naloga, umetniško vodenje Evropske prestolnice kulture Ljubljana 2025.

Ste umetniška vodja pri kandidaturi Ljubljane za EPK 2025. Kako ste pristopili k oblikovanju programa, na kaj ste se osredotočili?

Vizija programa v ospredje postavlja kulturo bivanja, sodelovanja in raznolikosti, pri čemer še posebej izpostavljamo okoljsko, digitalno in spolno pravičnost. Pomembni so nam skupnostni procesi in projekti, ki nas povezujejo. Iščemo sožitje med kulturo, znanostjo, socialo, gospodarstvom, oplajamo raznolika znanja in spodbujamo sodelovanja, ki so ključna pri oblikovanju vizije mesta, regije, države in Evrope prihodnosti. Kakšno prihodnost si želimo? EPK je priložnost, da skozi kulturo in umetnost postavljamo pomembna vprašanja. To imenujemo solidarnost.

Pri oblikovanju programa se torej vedno najprej vprašam: kaj je naš problem in kaj naš cilj. Naš cilj je, da kulturo postavimo za prioriteto vseh javnih politik mesta, prepričani smo, da lahko ponudi ključne odgovore na socialne, ekonomske, politične, okoljske, prostorske, zaposlitvene, pa tudi stanovanjske izzive. To pomeni, da iščemo, spodbujamo in oblikujemo projekte, ki delujejo na teh presečiščih. Ker pa ti izzivi niso samo naši, nam Evropska prestolnica kulture ponuja, da inovativne rešitve mislimo skupaj z drugimi evropskimi mesti, mednarodnimi partnerji in Evropejkami. 

To, seveda, pomeni, da ima pridobitev naziva EPK 2025 in izvedba programa lahko učinke tudi v širši regiji in v državi.

Vsak program seveda izhaja iz lastne umeščenosti v družbo, kulturo, dediščino in zgodovino ter izkorišča svoje danosti, edinstvenosti in prednosti. Tukaj lahko Ljubljana marsikaj ponudi. Ključno v tej zgodbi je, da za naziv kandidiramo kot Ljubljanska urbana regija, torej s podporo 25 občin. Od tega si obetamo veliko, gre za razvojni projekt, ki bo preobrazil celotno regijo, obrnil migracijske tokove iz središča v okolico, spodbudil nastanek novih kreativnih središč in delovnih mest, naravno in kulturno dediščino povezal z inovativnimi sodobnimi praksami, ki bodo privabile drugačne turiste, ki jih imenujem »začasni prebivalci«. Verjamemo, da lahko celotni regiji vdihnemo novo kulturno identiteto. Hkrati se zavedamo, da bo Ljubljana morala odigrati ključno vlogo v odnosu do cele države, to je postalo še bolj očitno po marcu 2020 in pretresu, ki ga je doživel kulturni sektor.

V kolikšni meri pa je pandemija covida-19 vplivala na oblikovanje umetniškega programa LJ 2025? Kako v bodoče bolje zavarovati umetnost in umetnike?

Kot pravi moja kolegica iz delovne skupine, ki koordinira pripravo kandidature, dr. Manca G. Renko, se od predizbora do izbora za naziv EPK 2025 ni spremenila le idejna zasnova programa, pač pa se je spremenil svet. Odgovora na vprašanja, kako bomo živeli, ustvarjali, se spoznavali in učili ali celo preživeli, nimam. Vem pa, da je zagotavljanje varnosti ključno pri vzpostavljanju družbe miru, minimalnega blagostanja in občutka pripadnosti. Varnost predstavlja univerzalni temeljni dohodek, streha nad glavo za vse, zdrava hrana in neposekan gozd, skupnostni centri in javni servisi.

Zagotovo pa varnosti ne predstavlja nakupovanje orožja, zlivanje skupnega denarja v lastni žep, širjenja sovraštva zaradi drugačnosti ali razmišljanje o odstopu od Istanbulske konvencije. Ljudje smo si pravico do varnosti, tako kot pravico do svobode, izborili skozi zgodovino. To so civilizacijski napredki. V času nove normalnosti moramo zato stremeti k novim civilizacijskim napredkom, ne pa k t. i. naravnim zakonom. Umetnost, ki človeka spremlja od vekomaj, ne more biti privesek, temveč je lahko le konstitutivni del človeka in oblikovanja družbe. In, najpomembneje, umetnost je sočasna, spreminja se skupaj s človekom – bolj ko so naše družbe raznolike, več raznolikosti zaznamo v umetnosti: ni ene umetnosti, umetnosti je mnogo. Ni naloga politike, da se izreka o tem, kaj je umetnost. Politiko naj skrbi, če umetnosti umirajo, ker to pomeni, da izumira človeštvo in človečnost. Zato naj politika poskrbi za to, da nosilci umetnosti lahko še naprej opravljajo svoje delo.

Imate bogate mednarodne izkušnje kot umetnica in kot vodja mednarodnih projektov. So vam v tem smislu kulturno-produkcijski modeli iz tujine lahko v zgled? Kam bi umestili Slovenijo in Ljubljano?

Skoraj polovico življenja sem preživela v tujini in Ljubljano postavljam visoko na svojo lestvico. Ljubljanski producenti se uvrščajo v evropski vrh po številu mednarodnih projektov, ki pridobijo podporo Evropske komisije. Tukaj prednjačijo nevladne organizacije, ki razvijajo izredno zanimive projekte in produkcijske modele, navkljub vrhunskim rezultatom pa tako na lokalni kot na nacionalni ravni ostaja ogromna razlika v financiranju nevladnega in javnega sektorja. Tudi umetniška kvaliteta naših ustvarjalk je izjemna, a v veliki meri neizkoriščena – pri modelih podpore samostojnih umetnikov smo v zaostanku, npr. večletno financiranje, ki je praksa v tujini, pri nas ne obstaja. Pri kulturnopolitičnih modelih imamo torej prostor za precej izboljšav, to nakazuje tudi novosprejeta kulturna strategija mesta Ljubljane.

Kako vzdržujete ravnovesje med svojim umetniškim delom in oblikovanjem tako zahtevnega programa?

Ko sem nastopila delovno mesto programske direktorice Mesta žensk, se je moje umetniško delovanje zaustavilo. Veliko stvari sem se morala naučiti, moja vizija, kam pripeljati Mesto žensk, pa je bila preveč ambiciozna, da bi ob tem razvijala še lastne umetniške projekte. Po petih letih zapuščam Mesto žensk izjemno zadovoljna, saj smo večino zadanih ciljev dosegle. Eden tistih, pri katerem nam je spodletelo, je uvedba krajšega delovnega časa (nasmeh). Pri tem sem pogrnila na celi črti, delovnik se je namreč podaljšal. V kulturi in umetnosti je razmerje do dela še posebej zapleteno, saj imamo ljudje, ki na področju vztrajamo, to, kar počnemo, zelo radi. Finančno smo negotovi in občutljivi do družbenih neenakosti, zato smo lahek plen za izčrpavanje.

Kaj je po vašem ključno za oblikovanje trdne programske ali kulturnopolitične vizije?

Vsem, ki krojimo javne politike in oblikujemo javne programe, predlagam, da gremo na teren, med ljudi, predvsem do tistih, ki živijo drugačnem okolju, kot živimo sami. Oblikovanje makro planov brez stika z realnim in vsakodnevnim življenjem ljudi oziroma brez spoznavanja zagat, izzivov in raznolikosti razmer ne more pripeljati do javnega. Brez tega ostanemo le pri osebnih, teoretskih ali političnih prepričanjih. V tem smislu živimo v krizi javnega in javnosti. Na vse sile se moramo truditi, da spet ustvarimo javnost.

Ana Schnabl

Seznam novic