EPK EPK

»EPK pomeni sprejemati in dajati« Intervju z Renato Zamida, vršilko dolžnosti generalne direktorice EPK Ljubljana 2025

14. 12. 2020

Renata Mateja Jordovic potocnik

Foto: Mateja Jordović Potočnik

Nekdanja direktorica Javne agencije za knjigo RS Renata Zamida je ena izmed top kulturnih menedžerk v državi. Po izobrazbi novinarka, filozofinja in splošna jezikoslovka, pa tudi fashionista, kot jo je imenovala nekdanja literarna agentka pri nemški založbi Suhrkamp Petra Hardt. S s svojim delom je Zamida slovensko književnost postavila na evropski zemljevid, saj je pripomogla k temu, da bo Slovenija častna gostja tako frankfurtskega kot bolonjskega knjižnega sejma. Trenutno opravlja naloge kot vršilka dolžnosti generalne direktorice EPK Ljubljana 2025 - seveda, do izpeljave razpisa za to mesto v primeru, da Ljubljana naslov EPK tudi pridobi.

Pogovarjava se pred ključno odločitvijo komisije, pa me vseeno zanima, kako se na morebitno imenovanje že pripravljate. Ali drugače: kako kaj stres?

V sklepni fazi, pred razglasitvijo rezultatov, je zmeraj napeto, posebej v procesu EPK kandidature, ko napisati in oddati prijavno knjigo ni dovolj – potrebno jo je še uspešno zagovarjati, najprej v obliki obiska za panel odločevalcev in nato še zagovora. Oboje je precej stresno, priznam, saj se zgodi v razmaku nekaj dni. Pa še iz dveh razlogov: epidemiološke razmere so ta proces bistveno spremenile, tako obisk kot zagovor potekata virtualno, kar je zahtevno tako s tehničnega kot vsebinskega vidika in potrebnih je bilo veliko prilagoditev. Drugi je ta, da sem se ekipi pridružila v drugem delu kandidature in sem se v tem času tudi najbolj ukvarjala z modelom upravljanja, ki je za vsak EPK izrednega pomena.

Vaša kariera zajema večino aspektov kulturnega menedžmenta in je že od samega začetka usmerjena v delovanje v mednarodnem prostoru, zlasti v zastopanje slovenske književnosti. Koliko sta se percepcija in recepcija slovenske književnosti v svetu v času, ki ste ga z njo intenzivno prebijali, spremenili?

Slovenska literatura je zmeraj veljala za literaturo za sladokusce, za dobro varovano skrivnost … kar je lahko simpatično, ne pomeni pa prepoznavnosti niti ugleda, ki bi si ga naša knjižna ustvarjalnost zaslužila. Ravno nekaj dni nazaj sem poslušala predavanje irskega raziskovalca in pisca, ki je rekel celo, da se mu slovenska književnost včasih dozdeva kot »interna šala« - ki jo razumejo samo posvečeni, torej slovenski bralci. Sama sem se zadnja leta ukvarjala s promocijo slovenske literature na nacionalni ravni, ne le s prepoznavnostjo posamičnih avtorskih imen, kar zahteva drugačne cilje - namreč za nacionalno literaturo doseči ta ugled in prepoznavnost v mednarodnem, globalnem prostoru, ki nam manjka. To je proces, nič se ne zgodi čez noč. A menim, da smo nedvomno odprli precej novih vrat oziroma prebili led, nenazadnje je pridobitev naziva častne gostje na frankfurtskem knjižnem sejmu daleč od samoumevnosti.

Dovolite mi naivno vprašanje: na kaj ste pri vzpostavljanju in ohranjanju mednarodnih vezi še posebej pozorni?

Na osebne stike. Knjižna srenja je tudi v globalnem smislu obvladljiva, gre za omejeno število nekaj sto ljudi, ki v tem svetu kaj štejejo, še nekaj manj je tistih mnenjskih voditeljev, odločevalcev, ki lahko sprožajo tektonske premike, tudi trende. Druženje, mreženje, tkanje prijateljstev, razdajanje sebe in tudi vsega, kar imamo kot Slovenija za ponuditi. To je tisto, kar šteje, take vezi ostanejo, in pomenijo veliko več kot občasne izmenjave poslovnih vizitk.

EPK je še za nekaj stopničk zahtevnejši projekt od, recimo, frankfurtskega gostovanja, saj vključuje sodelovanje z akterji z najrazličnejših kulturnih in umetniških področij. Kaj je pri organizaciji - da je izvedba uspešna - ključno?

Predvsem se je treba osredotočiti. Pozornost, čuječnost je nujna, da vajeti ne spolzijo iz rok in organizacija ne zvodeni. In iskati ravnovesje med različnimi pričakovanji, zahtevami, povezanimi tudi s političnimi odločevalci in - z denarjem. Predvsem je pri takem projektu, kjer gre za več vertikalnih plasti – na ravni mesta, regije (v ljubljanski EPK je vključenih 25 občin!), države, Evropske unije, upravljanje s tveganji pomemben vidik. In seveda upravljanje z razočaranji ali t.im. dissapointment management, kot me je pred kratkim opozoril izkušen mednarodni kulturni manager … Skratka, sposobnost prilagajanja vsem izzivom, ki se bodo zagotovo vrstili tudi v upravljavskem smislu, je ključna lastnost. Garancij pa ni nobenih.

EPK je lokalen, nacionalen in nadnacionalen projekt hkrati. Kako vzdrževati dobro razmerje med temi tremi ravnmi? Ohraniti odprtost v svet in jo podpisati z 'Lp, Ljubljana'? Je ključen program ali kaj tretjega?

EPK pomeni sprejemati in dajati. Mobilnost in mreženje na lokalni, regionalni in mednarodni ravni, izmenjava, participativne prakse, eksperimentalni razmisleki … v vse to je vpet program kulturne prestolnice, umetniški, kulturni, ideološki - in njegova sporočilnost je zagotovo ključen element za razumevanje in sprejemanje vsega, kar ta naslov nudi. Rdeča nit našega je solidarnost. Ubesedena v sloganu brez žice!

Seznanjeni ste tudi z dobrimi modeli drugih EPK. Katera mesta bi še posebej izpostavili in zakaj?

EPK naslov se podeljuje že od leta 1985, model tega programa se je v tem času večkrat spremenil, vključno s poudarki, ki so bili odločilni pri izbiri posameznih mest, od umetnikov do evropskih vrednot pa do vključevanja državljanov in občinstva, kar je nekoliko bolj v ospredju dandanes. Uspešnost nazivov moramo meriti tudi skozi vatle, ki so bili tedaj v ospredju. Če govorim iz osebne izkušnje pa imam še zmeraj v spominu avstrijski Gradec, EPK 2003. Sem namreč iz Maribora, Gradec je bilo mesto, kamor smo zahajali kar pogosto, v (tedaj mojih) najstniških letih skupaj s prijatelji, tudi z vlakom. To, kar je mestu uspelo s tem futurističnim mehurčkom na Muri (in kako so ga prebivalci sprejeli!) se mi še danes zdi velik dosežek. Gradec je tedaj nekako postal svetovljansko mesto, tja smo po novem hodili na pomembne razstave, ne le v trgovine, ki jih pri nas ni bilo. In pot do Dunaja naenkrat ni bila več tako nujna.  Mislim, da so tako naslov kot dediščino EPK odlično vnovčili.

Dostikrat slišim, da bi Ljubljana lahko postala »Berlin«. Kaj jo od tega po vašem še loči? Je EPK the one priložnost?

No, Berlin je že bil EPK, davnega leta 1988, še kot Zahodni Berlin. Tako da – če naziv dobi Ljubljana, bo Berlinu zagotovo korak bližje.

Načelovali boste, upajmo, ekipi ekip, profesionalcem profesionalcev, ki so v Ljubljani in v regiji vobče že postavili pomembne stvari, njihov renome pa seže tudi v tujino. Ali po vašem velja, da izjemnega direktorja oziroma direktorico naredi šele izjemna ekipa?

Misliti in delovati pozitivno, brez fige v žepu – to je zmeraj bilo moje vodilo. Takrat si slišan, cenjen, upoštevan. Vodja je timski igralec, ki se v ključnih trenutkih odloča in prevzema tudi odgovornost za svoje odločitve. Brez zanesljive in predane ekipe nič od tega ni možno. Sicer pa je umetniška direktorica Teja Reba pri tem odlična partnerica. Prepričana sem, da bo naša EPK ekipa široka in mednarodna, zmeraj se je dobro učiti od drugih, zajeti pogled od zunaj.

Česa se v zvezi s projektom najbolj veselite?

Izziva. In umetnosti, v vseh oblikah.

Ana Schnabl

Seznam novic